- sprevódnik
- -a m (ọ̑) uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu: pokazati vozovnico sprevodniku / avtobusni, železniški sprevodnik
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
sprevódnik
Look at other dictionaries:
konduktêr — ja m (ȇ) raba peša uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik: kondukter na avtobusu, vlaku … Slovar slovenskega knjižnega jezika
néžka — e ž (ẹ̑) pog. kovanec za 5 par: sprevodnik ji je vrnil same nežke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
preščípniti — em dov. (í ȋ) 1. s ščipanjem narediti dva dela: preščipniti žebelj; preščipniti žico; preščipniti s kleščami ∙ v vlaku mu je sprevodnik preščipnil vozovnico preluknjal in jo s tem naredil neveljavno za drugo vožnjo ♦ zool. ameba se pri delitvi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ščípati — am tudi ljem nedov., tudi ščipála (í) 1. s stiskanjem manjše površine kože s konci (prvih treh) prstov povzročati bolečino: ščipal ga je, da bi ga zbudil; otroci so se ščipali / ščipal jo je v prst, roko 2. s stiskanjem s konci (prvih treh)… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sòodgovóren — rna o prid. (ȍ ọ ȍ ọ̄) ki je skupaj s kom odgovoren za kaj: sprevodnik je soodgovoren za potnike / čuti se soodgovornega za razvoj samoupravljanja / biti soodgovoren za neurejeno poslovanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sprevódnica — e ž (ọ̑) ženska oblika od sprevodnik: sprevodnica je začela pregledovati vozovnice / avtobusna sprevodnica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
trámvajski — tudi tramvájski a o prid. (ȃ; ȃ) nanašajoč se na tramvaj: tramvajska proga / tramvajsko podjetje / tramvajski sprevodnik, voznik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zabrlízgati — am dov. (ȋ) 1. predirljivo zapiskati ali zažvižgati na prste: sprevodnik je zabrlizgal in vlak je odpeljal; zabrlizgati na piščalko, prste; oglušujoče zabrlizgati 2. dati visoke, ostre glasove: lokomotiva je zabrlizgala // oglasiti se s takimi… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zapéti — pnèm dov., zapél; nam. zapét in zapèt (ẹ ȅ) 1. dati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapeti gumb, zaponko / zapeti zadrgo // narediti, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapeti jermen, pas;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
