Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
húd — a o in ó prid., hújši (ȗ ú) 1. pretirano strog: bil je hud oče; hudi starši / služi pri hudem gospodarju / imel je zelo hudo ženo 2. v povedni rabi ki ima zaradi nasprotja, spora z okoljem odklonilen odnos do njega: si še hud name; huda je, ker… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
komunicírati — am nedov. (ȋ) 1. izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se: komunicirajo vsak v svojem jeziku; gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov / z njim se ni dalo več komunicirati / v vesoljskem centru… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
občeváti — újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stiku, sporazumevati se: pismeno, ustno občevati / knjiž. podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom // pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
preklikávati se — am se nedov. (ȃ) knjiž., redko s klici se sporazumevati: jetnik se je preklikaval z mimoidočimi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sporazumévanje — a s (ẹ) glagolnik od sporazumevati se: sporazumevanje za ceno, o ceni / samoupravno sporazumevanje / jezik je sredstvo sporazumevanja; sporazumevanje z besedami, s kretnjami / pol leta sta preživela v dobrem sporazumevanju v soglasju,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tájen — jna o prid. (ā) 1. za katerega javnost, oblast ne ve: imeti tajen sestanek; dogodki so ostali tajni; tajna organizacija; tajna radijska postaja; tajno društvo 2. s katerim se javnost, ljudje ne morejo seznaniti: tajno srečanje državnikov /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
uporábljati — am nedov. (á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga: starega avtomobila že dolgo ne uporabljajo, zato je zarjavel; kopalnico uporabljajo gostje in domači; razkužiti predmete, ki so jih uporabljali… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
znák — a m (ȃ) 1. dogovorjen lik, ki ima določen pomen: ta znak pomeni bolnišnico, letališče; napisati, narisati znak; razpoznavati, uporabljati znake; dogovorjeni, ustaljeni znaki; grafični, pisni znaki; znak iz več črk in številk; znak za deljenje;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
známenje — a s (á) 1. kar omogoča sklepanje na a) nastop, pojavitev česa v (bližnji) prihodnosti: vsa znamenja kažejo, da bo delo kmalu končano; dobro, slabo, varljivo, zanesljivo znamenje; po nekaterih znamenjih sodeč, se napoveduje dobra letina b) obstoj… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
