Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
mešetáriti — im nedov. (á ȃ) 1. posredovati pri sklepanju kupčij, pogodb: nista se mogla sporazumeti o ceni, čeprav so vsi v krčmi mešetarili; kadar mu mešetari ta človek, vedno dobro proda 2. pog. pogajati se za ceno: dolgo je mešetaril, preden je kupil;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
modalitéta — e ž (ẹ̑) knjiž. način bivanja: ponižnost in ošabnost sta le dve modaliteti; modaliteta, v kateri se nam kaj prikazuje // jur. čas, kraj, način, sredstvo izvršitve: modaliteta kaznivega dejanja; sporazumeti se o modaliteti podpisa in razglasitve… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pomeníti se — in poméniti se im se dov. (ȋ ẹ) izmenjati mnenja, misli z govorjenjem; pogovoriti se: pomeniti se o pomembnih stvareh; prijateljsko sta se pomenila ● ekspr. če se nočete sporazumeti zlepa, se bomo pomenili na sodišču bomo zadevo uredili, rešili … Slovar slovenskega knjižnega jezika
porazuméti se — úmem se stil. uméjem se dov., tudi porazúmel se; porazúmljen (ẹ ȗ, ẹ̑) zastar. sporazumeti se, dogovoriti se: čas je, da se porazumemo / z vsemi se je lahko porazumela … Slovar slovenskega knjižnega jezika
procedúra — e ž (ȗ) knjiž. uradni postopek: sporazumeti se o proceduri; parlamentarna, volilna procedura; procedura poravnavanja sporov // ekspr. opravilo, postopek sploh: končati vsakdanjo jutranjo proceduro; procedura umivanja / ne boš tako hitro opravil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
remí — ja m (ȋ) šah. neodločen izid igre: ponuditi, zavrniti remi; sporazumeti se za remi; partija se je končala z remijem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sódnica — e ž (ọ̄) zastar. sodna dvorana, soba: v sodnici se je trlo ljudi / ker se nista mogla sporazumeti, sta odšla v sodnico na sodišče … Slovar slovenskega knjižnega jezika
uravnáti — ám dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj v ravno vrsto: uravnati zidake s pomočjo napete vrvice // redko izravnati, poravnati: voda in ledeniki so uravnali višavje v planoto / uravnati steljo po vozu 2. narediti, da pride kaj v pravilen, ustrezen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zložíti — ím dov., zlóžil (ȋ í) 1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima manjšo površino: zložil je načrt in ga dal v žep; zložiti na pet delov; zložiti najprej podolgem in potem počez / zložiti mizo, stol; pahljačasto zložiti krila; padalo se samo… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
