skušnjáva

skušnjáva
-e ž (ȃ) nav. ekspr. 1. velika želja storiti navadno kaj neprimernega, nedovoljenega: obšla ga je skušnjava, da bi jo ogovoril, poljubil; skušnjava ga je premotila, zapeljala; upirati se skušnjavi; le z močno voljo je premagal skušnjavo / spraviti, zapeljati koga v skušnjavo ∙ ekspr. imeti skušnjavo po kajenju, pitju zelo si želeti kaditi, piti; ekspr. kava je zanjo prevelika skušnjava ne more se ji odreči, čeprav ji škoduje // priložnost storiti kaj neprimernega, nedovoljenega: v mestu je bilo za mladega človeka veliko skušnjav 2. kdor nagovarja koga, da stori kaj neprimernega, nedovoljenega: on je prava skušnjava / kot psovka poberi se, skušnjava skušnjavska

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем сделать НИР

Look at other dictionaries:

  • Barbara Raudner — Illustration manquante : importez la Contexte général Sport pratiqué escalade …   Wikipédia en Français

  • napást — i ž (ȃ) zastar. 1. skušnjava: spravljati v napast 2. nesreča, neprijetnost: vojne napasti …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nèubranljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) ki se ne da ubraniti: neubranljiv napad; neubranljiva sila ∙ publ. postaviti koga pred neubranljiv mat spraviti ga v brezizhoden položaj // ki se mu ne da ubraniti, upreti: neubranljiva skušnjava, strast, želja / pogled… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • omotíti — in omótiti im dov. (ȋ ọ) knjiž. 1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet ∙ ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila; star. skušnjava ga je …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • premotíti — in premótiti im dov. (ȋ ọ) nav. ekspr. 1. narediti, povzročiti, da kdo naredi kaj prvotno nenameravanega, neprimernega: premotiti koga z obljubami / nizka cena ga je premotila, da je stvar kupil; priložnost, skušnjava ga je premotila 2.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tantáva — e ž (ȃ) nar. primorsko skušnjava: mučila ga je tantava, da bi vstopil …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • zmôči — zmórem dov., zmógel zmôgla (ó ọ) 1. izraža sposobnost osebka a) uresničiti, opraviti kaj: delo, nalogo bom zmogel; pokaži, kaj in koliko zmoreš; ko je dobil posojilo, je nakup zmogel; velikega napora ne zmorem več / naporno pot še zmeraj zmorem; …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”