- škrjánček
- -čka m (á) nav. ekspr. škrjanec: škrjanček žvrgoli; poje kot škrjanček ∙ ekspr. kako ščebeta ta škrjanček mlada, živahna ženska
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
škrjánček
Look at other dictionaries:
cípkati — am nedov. (ȋ) oglašati se z glasom cip: sinice cipkajo po drevju cipkajóč a e: škrjanček se oglaša s cipkajočim glasom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izžvrgoléti — ím dov. (ẹ í) prenehati žvrgoleti: škrjanček je izžvrgolel / izžvrgoleti pesem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kljúnčkati — am nedov. (ȗ) 1. s kljunom se dotikati kljuna zaradi dobrikanja, ljubkovanja: golob kljunčka grlico; ptici se kljunčkata // šalj. poljubljati: kljunčkala ga je in božala 2. redko kljuvati: škrjanček kljunčka travnate bilke / kokoši kljunčkajo po … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pésem — smi ž (ẹ̑) 1. krajše literarno delo z ritmičnim besednim redom, s posebno glasovno ureditvijo, navadno z manjšim številom besed v vrstici: brati, deklamirati pesmi; pisati, star. zlagati pesmi; prevesti, uglasbiti pesem; romantična, satirična,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pršíti — ím nedov. (ȋ í) 1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki drobnih, navadno gostih vodnih kapelj: začelo je pršiti; spet prši / iz megle prši / v osebni rabi dež je pršil ves dan 2. leteti v obliki drobnih kapelj, delcev: curki vodometa so pršili v … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sfrfoléti — ím dov. (ẹ í) sfrleti: škrjanček sfrfoli pod nebo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vzdúh — a m (ȗ) zastar. 1. zrak: vzduh je težek in soparen; vdihavati svež vzduh; vlažen vzduh / škrjanček je zletel v vzduh // ozračje, vzdušje: ustvariti demokratičen vzduh 2. duh, vonj: opojen vzduh; vzduh po ribah … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zagostoléti — ím dov. (ẹ í) 1. knjiž. zažvrgoleti, zapeti: ptiči so zagostoleli; zagostolel je kakor škrjanček 2. ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: dekletce je nekaj zagostolelo in steklo stran / kako lepo, je zagostolela … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zletéti — ím dov., zlêtel (ẹ í) 1. premakniti se po zraku z letalnimi organi, zlasti s perutmi, krili: počakaj, da čebele zletijo; kanarček je zletel iz kletke; pikapolonica je zletela otroku z dlani; jata ptic je zletela na jezero; škrjanček zleti visoko … Slovar slovenskega knjižnega jezika
