skônca

skônca
prisl. (ó) star. 1. od začetka, na začetku: skonca je molčal, potem se je pa le oglasil / jama je skonca tako visoka, da lahko stojiš 2. na koncu, ob koncu: bodice so skonca rdeče ------ predl. (ó) star., z rodilnikom na koncu, ob koncu: stala sta skonca njive

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужна курсовая?

Look at other dictionaries:

  • kônec — 1 nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”