šivánka

šivánka
-e ž (ȃ) podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet za šivanje: potegniti, zabosti šivanko; konica, uho šivanke; šivanke in bucike / vdeti nit v šivanko v uho šivanke; blazinica za šivanke ∙ šalj. poprijeti se šivanke postati krojač; ekspr. iskati šivanko v senu početi kaj, kar nima možnosti, da bi bilo uspešno; ekspr. sedeti (kakor) na šivankah biti zelo nestrpen, nemiren; ekspr. preživljati se s šivanko šivanjem; ekspr. nastala je taka tišina, da bi slišali šivanko pasti zelo velika; iščejo ga kot šivanko zelo, intenzivno

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

Look at other dictionaries:

  • Slovenian cuisine — There is no such thing as a single, uniform, distinct Slovenian cuisine. In the opinion of some experts[who?], there are more than 40 distinct cuisines in a country, whose main distinguishing feature is a great variety and diversity of land… …   Wikipedia

  • ígla — e ž (ȋ) 1. podolgovat, tanjši, na enem koncu ošiljen predmet a) za šivanje; šivanka: vbosti iglo v blago; prebosti z iglo; tanek kot igla / blazinica za igle / krznarska igla; lesena igla za šivanje mrež; igla za dreto, volno; igla za krpanje… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • krpálka — e [lk in u̯k] ž (ȃ) redko 1. ženska, ki krpa: bila je krpalka in šivilja 2. šivanka (za krpanje): dolga krpalka …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • napŕstek — tka m (ȓ) zastar. naprstnik: šivanka in naprstek …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • sedlárski — a o prid. (á) nanašajoč se na sedlarje ali sedlarstvo: sedlarska šivanka / torbarski in sedlarski izdelki / sedlarska obrt …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • šiválna — e ž (ȃ) 1. redko šivalnica: delavke iz šivalne 2. star. šivanka: vdeti nit v šivalno …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tapétniški — a o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na tapetnike ali tapetništvo: tapetniški izdelki / tapetniški žebelj; tapetniška šivanka; tapetniško blago, usnje / tapetniški tehnik …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tòp — tôpa m, mn. topóvi (ȍ ó) 1. močno strelno orožje z dolgo cevjo za streljanje zlasti v bolj oddaljen cilj: topovi pokajo, ekspr. grmijo; top se je sprožil; nabiti top; uliti top; streljati s topovi; ladijski top 2. teh., navadno s prilastkom topu …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • tríróben — bna o prid. (ȋ ọ̑) ki ima tri robove: šivanka s trirobno konico; trirobno strgalo ♦ arheol. trirobna puščica puščica s konico s tremi robovi, grebeni …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”