- síčnik
- -a m (ȋ) lingv. soglasnik, tvorjen ob zobeh s priporo ali z zaporo, ki preide v priporo: sičniki in šumevci
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
síčnik
Look at other dictionaries:
s — [ès in sǝ̀] m neskl., tudi sklonljivo, zlasti v izgovoru, s tudi ès êsa tudi s ja (ȅ ȇ; ǝ̏) devetnajsta črka slovenske abecede: napiši s; veliki S // soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: s je sičnik ◊ agr. S kljuka kljuka, ki je v obliki črke S… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sibilánt — a m (ā) lingv. soglasnik, tvorjen ob zobeh s priporo ali z zaporo, ki preide v priporo; sičnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
síčniški — a o (ȋ) pridevnik od sičnik: sičniški soglasniki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
síkavec — vca m (í) nestrok. sičnik: sikavci c, s, z … Slovar slovenskega knjižnega jezika
