- šepetánje
- -a s (ȃ) glagolnik od šepetati: slišati je bilo nerazločno šepetanje / šepetanje trave v vetru
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
šepetánje
Look at other dictionaries:
pólglásen — sna o [u̯g] prid. (ọ̑ á) ki ni popolnoma glasen: igralca sta iz glasnega govorjenja prešla v polglasno in nato v šepetanje / polglasno šepetanje pólglásno prisl.: polglasno kaj reči … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèrazločljív — a o prid. (ȅ ȋ ȅ í) 1. knjiž. neločljiv, nerazdružen: to dvoje je nerazločljivo / ekspr. nerazločljiva prijatelja 2. star. nerazločen, nejasen: nerazločljivo šepetanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pš — 1 [pš] medm., klic perutnini beži, pojdi: pš je zamahnil, da so se kokoši razbežale / pššš, je podil golobe 2 [pš] medm. posnema šepetanje, polglasno govorjenje: pš, pš, pš, si šepetajo na uho … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šepetálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na šepetanje: šepetalna jakost / šepetalna igra … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slíšen — šna o prid. (í ȋ) ki se da slišati: vidni in slišni znaki; krik je bil kljub veliki oddaljenosti še slišen; komaj slišne stopinje / v njegovem glasu je bila prikrita, vendar slišna jeza / vajino šepetanje je preveč slišno glasno ♦ fiz. slišna… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
šš — 1 [š] medm. 1. posnema šepetanje, polglasno govorjenje: fantje se smejejo in oponašajo ženske: šš, šš, šš 2. izraža opozorilo, naj bo kdo tiho, naj molči: šš, niti besedice več; šepetala jim je: šš(ššš) in vsi so utihnili 3. posnema šuštenje,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stíšati — am dov. (ȋ) narediti, da postane kaj tiho, tišje: stišati glas, jok / stišati orkester; stišati razposajene otroke pomiriti, umiriti stíšati se 1. postati tih, tišji: pogovor se je stišal; brezoseb. v razredu se je stišalo / glasovi so se… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
utíhati — am nedov. (ȋ) knjiž. 1. prenehavati biti slišen: njegov glas se je začel oddaljevati in utihati; šepetanje je vedno bolj utihalo 2. prenehavati oddajati glasove, šume: otroci so drug za drugim utihali; ptice v gozdu so utihale 3. postajati manj… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zamréti — mrèm tudi mŕjem stil. mrjèm dov., zamŕl (ẹ ȅ, ŕ, ȅ) 1. ekspr. izginjajoč, izgubljajoč se postopno prenehati biti, obstajati: življenje v vasi je zamrlo / običaj je po vojni zamrl / spomin nanj je zamrl 2. ekspr. postajajoč zmeraj manj… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
