Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
aplómb — a m (ọ̑) knjiž. gotovost v vedenju, samozavest: govoriti z aplombom ♦ kor. obvladanje ravnotežja pri plesu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
čŕtica — e ž (ŕ) 1. manjšalnica od črta: lestvica na termometru je zaznamovana s črnimi črticami; pozabil je narediti črtico na t / v vsaki črti in črtici obraza je tičala samozavest 2. lit. kratek (liričen) leposlovni spis: Cankarjeve črtice; spominska… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
filistéjski — a o prid. (ẹ̑) knjiž. filistrski: razburjal ga je filistejski mir in samozavest … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gotóvost — i ž (ọ) 1. značilnost gotovega 2: vsi so govorili o popolni gotovosti zmage; plašila ga je gotovost smrti / gotovost naložbe / novica o njegovi izvolitvi se je raznesla kot gotovost 2. pog. odnos do česa, ki popolnoma izključuje omahovanje med… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
imponírati — am nedov. (ȋ) knjiž., navadno z dajalnikom vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti, vedenja: hotel ji je imponirati; to mu imponira; njegovo vedenje mu prav nič ne imponira; s svojim nastopom je ljudem zelo imponiral /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jekleníti — ím nedov. (ȋ í) knjiž. delati kaj zelo odločno, nepopustljivo: partija je v težkih bojih jeklenila svoje vrste; samozavest in vera vase jih je jeklenila // krepiti, utrjevati: jekleniti svojo moč, duševne sile … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kolebljív — a o prid. (ȋ í) raba peša omahljiv, obotavljajoč: tega je kriva njegova kolebljiva samozavest / že kot otrok je bil kolebljiv … Slovar slovenskega knjižnega jezika
magnátski — a o prid. (ȃ) nanašajoč se na magnate: magnatska ošabnost, samozavest / magnatski položaj; velike magnatske posesti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
majáti — májem tudi májati em stil. májam nedov., májaj májajte tudi majájte; majál tudi májal (á á; á) povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja: veter maje drevesa; zgrabil je kol in ga majal, da bi ga izpulil /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
malodúšje — a s (ȗ) stanje človeka, ki ni prepričan o uspehu dela, prizadevanja: kljub neuspehu ga ni prevzelo malodušje; malodušje je zajelo vso skupino; kazati, vzbujati malodušje; pretirana samozavest in malodušje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
