- resnôba
- -e ž (ó) knjiž. resnost: resnoba ga je minila / resnoba obraza
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
resnôba
Look at other dictionaries:
obíčen — tudi óbičen čna o prid. (ȋ; ọ̑) zastar. običajen: v veseli družbi ga je minila obična resnoba / taka noša je bila takrat obična … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strínjati — am nedov. (í) 1. knjiž. delati, da med posameznimi stvarmi ali njihovimi deli ni presledkov; strnjevati: vojaki so strinjali vrste; množica se je razmikala in se spet strinjala / mravlje so se strinjale v kolone 2. knjiž. imeti, združevati: v… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stvárstvo — a s (ȃ) 1. v različnih religijah celota vsega snovnega glede na stvarjenje: stvarstvo ni večno; vznes. človek, krona stvarstva; stvarnik in stvarstvo / božje stvarstvo 2. knjiž. svet: strmečim očem so se odkrivala nova stvarstva / nenavadna… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
