Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
kóngo — neskl. pril. (ọ̑) kem., v zvezi rdečilo kongo in kongo rdečilo organsko barvilo rdeče barve za mikroskopske preparate … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bróčev — a o (ọ) pridevnik od broč: bročevo rdečilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bróščev — a o prid. (ọ) nanašajoč se na brošč: broščeve korenike / broščevo rdečilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rdéčec — čca m (ẹ̑) knjiž. 1. rdeča barva, rdečilo: že v kameni dobi so risali z rdečcem / ličiti se z rdečcem 2. kdor ima rdeče lase, rdečo brado: rdečec in plavolasec 3. Indijanec: rdečci in belci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rdečíti — ím nedov., rdéči in rdêči (ȋ í) delati kaj rdeče: veter ji je rdečil lica; rdečiti si ustnice / ogenj jim je rdečil obraze; večerno sonce že rdeči gore / kri mu je rdečila srajco rdečíti se 1. postajati rdeč: vzhod se je vse bolj rdečil 2. knjiž … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rúž — a m (ȗ) zastar. ličilo rdeče barve, zlasti za ustnice; rdečilo: ruž in puder / ruž za ustnice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ústnica — e ž (ȗ) 1. vsak od dveh mesnatih robov ustne odprtine a) pri človeku: ustnice so mu drhtele od vznemirjenja; barvati, ličiti ustnice; v zadregi si je grizel ustnico; oblizovati si ustnice; stisniti ustnice; zmočiti bolniku ustnice; okrog ustnic… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
