- rdečelíčen
- -čna -o prid. (ȋ ȋ) ki ima rdeča lica: rdečeličen otrok; rdečelično kmečko dekle
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
rdečelíčen
Look at other dictionaries:
debelúšček — čka m (ȗ) ljubk. debel človek, navadno otrok: novi kolega je bil simpatičen debelušček; rdečeličen debelušček je čofotal po vodi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plavolášček — čka m (ȃ) manjšalnica od plavolasec: na dvorišču se je igral rdečeličen plavolašček … Slovar slovenskega knjižnega jezika
polnokŕven — vna o [u̯n] prid. (ŕ r̄) 1. ekspr. zdrav, rdečeličen: krepko, polnokrvno dete; bledoličen in polnokrven 2. ekspr. poln življenjskih moči, strasti: dela tega pisatelja so izraz polnokrvne osebnosti 3. publ. prepričljiv, verjeten, živ: polnokrvni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rdeče... — 1 prvi del zloženk nanašajoč se na rdeč: rdečekožec, rdečelas, rdečeličen 2 prvi del zloženk, kakor rdečepikčast, rdečerjav ipd., gl. rdeč … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rdečelíčnež — a m (ȋ) ekspr. rdečeličen človek: vojakom je poveljeval rdečeličnež / kodrolas rdečeličnež se je držal matere za krilo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rdečelíčnik — a m (ȋ) 1. ekspr. rdečeličen človek: rdečeličnik se je veselo zasmejal / prišla je z rdečeličnikom v naročju 2. slabš. Indijanec: preganjati rdečeličnike … Slovar slovenskega knjižnega jezika
štrúkeljček — čka [kǝl] m (ȗ) manjšalnica od štrukelj: spekla je štrukeljčke // ekspr. debel otrok, zlasti majhen: rdečeličen štrukeljček … Slovar slovenskega knjižnega jezika
