rastlínski

rastlínski
-a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na rastlino: rastlinski deli; rastlinski sokovi / rastlinski škodljivci; rastlinske bolezni / uživati rastlinsko hrano; rastlinska barvila / rastlinske vrste / ornament z rastlinskimi motivi ◊ biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi; rastlinske populacije; rastlinska združba skupnost različnih rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah; biol., kem. rastlinska beljakovina; bot. rastlinska geografija veda, ki ugotavlja razširjenost rastlin na zemlji; rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem področju; usnj. rastlinsko strojilo

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Поможем сделать НИР

Look at other dictionaries:

  • zajedávec — vca m (ȃ) 1. živalski ali rastlinski organizem, ki živi na škodo drugega organizma: ta zajedavec povzroča huda obolenja; uničevati zajedavce; uši, trakulje in drugi zajedavci / črevesni, kožni zajedavci; rastlinski, živalski zajedavci ♦ biol.… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • abundánca — e ž (ȃ) redko zelo velika množina česa; obilje, preobilje: abundanca dobrih stvari ♦ bot. količina in gostota kake rastlinske vrste v rastlinski združbi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • anterídij — a m (í) biol. rastlinski moški spolni organ …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • arhegónij — a m (ọ) bot. rastlinski ženski spolni organ …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • asimilát — a m (ȃ) 1. kdor se je asimiliral: čeprav asimilacija uspe, vedno ostane nekaj, po čemer se asimilati razlikujejo / rastlinski asimilat 2. biol. organska snov, ki nastane pri asimilaciji: asimilati v klorofilnih celicah …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • baktêrija — e ž (é) nav. mn., biol. enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo: črevesne, gnilobne bakterije; paličasta bakterija; bakterije mlečnega kisanja; delovanje, gojišče bakterij …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • cepljívka — e ž (ȋ) nav. mn., biol., navadno v zvezi z gliva enocelični rastlinski organizem brez klorofila, ki se množi s cepitvijo; bakterija …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dominánca — e ž (ȃ) knjiž., redko dominantnost, dominacija: na sliki preseneča dominanca svetlih tonov ♦ bot. prevlada posamezne vrste v rastlinski združbi …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dominánta — e ž (ȃ) knjiž. 1. glavna, prevladujoča lastnost ali značilnost: dominanta narave tega pesnika je liričnost; dominanta dokumentarnega filma je njegova zakoreninjenost v življenju 2. kar stoji, se dviga nad čim: ljubljanski grad je mikavna… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • dominánten — tna o prid. (ȃ) 1. ki je v prevladi, v premoči, prevladujoč: podjetje ima dominanten položaj na evropskem trgu; dominantna ideja, lastnost, vloga / ta problem je v njegovi drami dominanten // ekspr. ki zaradi popolnosti vzbuja občudovanje:… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
… Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”