pritólči

-tólčem [ou̯] dov., pritólci pritólcite in pritolcíte; pritólkel pritólkla (ọ́) 1. priti, navadno glasno udarjajoč z nogo, palico ob tla: v hišo je pritolkel mož z leseno nogo // ekspr. s težavo priti: proti večeru pritolčeta do koče 2. nar. pribiti: pritolči desko pritólči se ekspr. s prizadevanjem, trudom priti do česa: pritolči se do poklica