Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
prispodoba — prȉspodoba ž DEFINICIJA usporedba, poredba, metafora ETIMOLOGIJA pri + v. spodoba … Hrvatski jezični portal
parlati — pàrlati nesvrš. <prez. ām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA žarg. (ob. u šali) 1. govoriti strane jezike (ob. talijanski) 2. mnogo govoriti, naveliko i ob. brzo pričati ETIMOLOGIJA tal. parlare: govoriti ← *parabolare ≃ grč.… … Hrvatski jezični portal
parola — paróla (paròla) ž DEFINICIJA 1. ideol. a. riječ ili rečenica propagandnog karaktera; krilatica, slogan b. kao misao vodilja ili politički program; geslo 2. tajna ugovorena riječ ili izraz za prepoznavanje u vojnoj službi ili u konspirativnim… … Hrvatski jezični portal
priča — prȋča ž DEFINICIJA 1. knjiž. a. usmeno pričanje, kazivanje [narodna priča] b. kratka pripovijetka o kakvoj povijesnoj ili izmišljenoj osobi, događaju i sl.; bajka c. kraća pripovijetka, kao umjetnička tvorevina u prozi; novela 2. (mn) glasine,… … Hrvatski jezični portal
prispodobiti — prispodòbiti (se, koga, što) svrš. <prez. prispòdobīm, pril. pr. īvši, prid. trp. prispòdobljen> DEFINICIJA usporediti ETIMOLOGIJA vidi prispodoba … Hrvatski jezični portal
prispodobiv — prispodòbiv prid. <odr. ī> DEFINICIJA koji se može prispodobiti ETIMOLOGIJA vidi prispodoba … Hrvatski jezični portal
prispodabljati — prispodábljati (se, koga, što) nesvrš. <prez. prispòdābljām, pril. sad. ajūći, gl. im. ānje> DEFINICIJA v. prispodobiti ETIMOLOGIJA vidi prispodoba … Hrvatski jezični portal
alegoríja — e ž (ȋ) lit. prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, prispodoba: avtor ljubi alegorije / izražati se z alegorijami // umetniško delo s takim prikazovanjem: srednjeveške moralitete in alegorije / alegorija zmage … Slovar slovenskega knjižnega jezika
intelektuálen — lna o prid. (ȃ) nanašajoč se na intelekt; umski, razumski: za to delo je potreben velik intelektualni napor; intelektualni razvoj; intelektualna dejavnost, sposobnost, svoboda / emocionalne in intelektualne prvine v pesmi / intelektualni… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mogóčen — čna o prid., mogóčnejši (ọ ọ̄) nav. ekspr. 1. ki ima veliko oblast, moč: bal se je zameriti mogočnemu gospodarju; ima mogočne prijatelje; mogočni uradniki; bil je tako mogočen, da se ga je vse balo; mogočen kakor bog zelo // ki vsebuje, izraža… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
