Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
izpísek — ska m (ȋ) 1. odlomek, podatek, namensko prepisan iz teksta: delati izpiske / dobesedni izpiski iz klasikov 2. navadno s prilastkom dokument z ustreznimi podatki, izpisanimi iz česa: priskrbeti si za poroko vse izpiske / izpisek iz volilnega… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obnóva — e ž (ọ̑) glagolnik od obnoviti: obnova hiše, proge; priskrbeti sredstva za obnovo / obnova gozdov, vinogradov / povojna obnova dežele / obnova liberalizma / obnova postopka, procesa ◊ fin. Mednarodna banka za obnovo in razvoj banka, ki daje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
omísliti si — im si dov., omíšljen (í ȋ) ekspr. kupiti si, priskrbeti si: omislil si je nov avtomobil; takih oblek si ne more omisliti / celo hlapca si je omislil dobil, najel; boljšega skrivališča si ne bi mogel omisliti najti, pripraviti omísliti star.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
organizírati — am dov. in nedov. (ȋ) 1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pribáviti — im dov. (á ȃ) zastar. preskrbeti, priskrbeti: pribavil mu je konja; pribaviti komu podatke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prikomandírati — am dov. (ȋ) nižje pog. dobiti, priskrbeti: prikomandiral mu je delo; iz doline je prikomandiral vino … Slovar slovenskega knjižnega jezika
priskŕba — e ž (ȓ) glagolnik od priskrbeti: priskrba potrebščin … Slovar slovenskega knjižnega jezika
skomandírati — am dov. (ȋ) nižje pog. dobiti, priskrbeti: skomandirati komu podporo, službo; zelo je pripraven, vse skomandira … Slovar slovenskega knjižnega jezika
umísliti si — im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: umisliti si črto, krog; umislil si je svoj svet / dekle si je umislilo, da je Sneguljčica b) kar ne ustreza resnici: ker se mu ni dalo delati, si je umislil… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vodìč — íča m (ȉ í) 1. kdor koga kam vodi: ker niso poznali poti, so najeli vodiča; hoditi za vodičem 2. kdor se (poklicno) ukvarja z vodenjem izletov, ogledov krajev: priskrbeti vodiča za izlet / turistični vodič 3. knjiga, brošura s podatki, slikami,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
