- búčen
- 1 -čna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na bučo: bučne pečke; bučno seme / bučno olje olje iz bučnih semen ------ 2 -čna -o prid. (ú ū) 1. zelo glasen: bučni glasovi trobent; ko je vstopil, ga je pozdravil bučen smeh; godba postaja vedno bolj bučna // poln hrupa: bučno slavje; mesto je precej bučno; pren. bučno življenje 2. ki mnogo, hrupno govori: kadar spije nekaj kozarcev, je vselej bučen búčno prisl.: orgle so se bučno oglasile; dekleta se bučno smejejo
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.