- primáka
- -e ž (ȃ) 1. nar. padavine, zlasti dež: zemlja je potrebna primake; spomladanska primaka 2. nar. pijača: z jedjo in primako se je hitro okrepil; plačati za primako 3. zastar. omaka: primaka k zajcu
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
primákati — am nedov. (ȃ) nar. 1. brezoseb. deževati: spomladi je vedno primakalo / lepo raste, ravno prav primaka 2. piti (alkoholno) pijačo: možje so obilno jedli in zraven krepko primakali … Slovar slovenskega knjižnega jezika