Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
íntima — e ž (ȋ) publ. 1. človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje: izpovedovati svojo intimo / v tej pesmi je intima še zakrita 2. prijetnost, domačnost: ta kolorit daje celoti skladno intimo ◊ anat. notranja plast stene krvne žile … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lép — a m (ẹ̑) star. lepilo: lep je dobro držal; namazati z lepom; ujel se je kot mušica na lep a o tudi ó prid., lépši (ẹ̑ ẹ) 1. ki ima v estetskem pogledu pozitivne lastnosti, ant. grd: lep človek; lep obraz; ima lepe noge; mlada in zelo lepa… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lepôta — e ž (ó) 1. lastnost, značilnost lepega: a) njena lepota je že minila; opevati žensko lepoto; dekliška lepota; klasična, vzvišena lepota; ekspr. krhka lepota; lepota oči; domišljava zaradi svoje lepote b) lepota pisateljevega stila; lepota vaj na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
slást — í ž (ȃ) 1. zelo prijeten, ugoden občutek zaradi zadovoljevanja kakega nagnjenja, želje: slast ga je obšla ob takih mislih; čutiti slast / ekspr.: pesnikova izpovedna slast; ustvarjalna slast / kosilo mu ni bilo v slast; jed mu gre v slast mu je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vesêlje — a s (é) 1. stanje prijetne vznemirjenosti, ki se izraža v smehu, petju, živahnosti: vso družbo je zajelo veselje; ekspr. nalesti se veselja od tovarišev; prepustiti se veselju; spodbujati k veselju / ekspr. to je bilo veselje, ko so se srečali // … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zlóžnost — i ž (ọ) star. udobnost, prijetnost: bil je vajen zložnosti na potovanju; zložnost sobe / duhovna zložnost neprizadevnost, lagodnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
