premogóčen

-čna -o prid. (ọ́ ọ̄) 1. preveč mogočen: gospodar je postal premogočen / bal se je svoje premogočne tašče 2. ekspr. mogočen: občudoval je očetovo premogočno postavo; rad je zahajal v gore, ker so se mu zdele premogočne / star., v vljudnostnem nagovoru premogočni gospod