premočíti — móčim dov. (ȋ ọ) narediti kaj popolnoma mokro, navadno z vodo: dež mu je premočil suknjič / ploha ju je premočila do kože premóčen a o: premočeni čevlji; domov so prišli premočeni in premraženi; premočena zemlja; popolnoma premočen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kretíti — in krétiti im nedov. (ȋ ẹ) nar. gorenjsko tavati, bloditi: ves premočen je kretil okrog / vsak dan je kretil v mesto šel … Slovar slovenskega knjižnega jezika
móker — môkra o stil. ó prid. (ó ó) 1. polit ali prepojen z vodo ali drugo tekočino, ant. suh: mokri čevlji, lasje; moker rokav; pesek je bil vedno bolj moker in težek; mokra brisača, cunja, obleka; cesta je mokra in spolzka; strehe so mokre; mokra drva… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
osušíti — ím dov., osúšil (ȋ í) 1. z odstranitvijo vode, vlage narediti bolj suho: osušiti perilo; narahlo je osušila obraz z brisačo; grlo se mu je čisto osušilo od govorjenja / osušiti posodo s krpo obrisati; popolnoma premočen je bil, komaj so ga… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ožéti — ožmèm tudi ožámem dov., ožmì ožmíte in ožêmi ožemíte; ožél; nam. ožét in ožèt (ẹ ȅ, á) 1. s stiskanjem, vitjem odstraniti tekočino iz česa: ožeti gobo, krpo, perilo; tako je bil premočen, da je obleko kar ožel / ožeti limono; kumare je treba… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pólt — í [u̯t] ž (ọ̑) barva (človeške) kože: imeti belo polt; biti rjave, temne polti / zagorela polt / Afričani črne polti / človek barvne polti ki ni bele rase // površina (človeške) kože, zlasti na obrazu: imeti gladko, lepo, nežno polt; polt brez… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
premókel — ôkla o [ǝu̯] prid. (ọ ó) zastar. popolnoma moker, premočen: premokli zidovi / premokla zemlja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
premôški — a o prid. (ó) preveč moški: zdel se ji je premočen, prevelik, premoški / ekspr.: premoški je, da bi popustil; bila je premoška, da bi pokazala svoje trpljenje premôško prisl.: je premoško vzgojena … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pretís — a m (ȋ) tisk. premočen odtis, ki se pozna na drugi strani … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pricapljáti — ám dov. (á ȃ) ekspr. capljajoč priti: otrok je bos pricapljal v kuhinjo / medvedek je pricapljal iz gozda / ves premočen je pricapljal do koče prišel … Slovar slovenskega knjižnega jezika