prásniti

prásniti: -em dov. (á ȃ) 1. povzročiti prasko: mačka ga je prasnila; ob trnju sem se prasnil do krvi; prasniti se z žebljem / robida me je prasnila / ekspr. krogla ga je prasnila po čelu povzročila majhno rano, poškodbo 2. potegniti po čem a) z nohti, kremplji: pes nestrpno prasne po vratih b) s kakim (ostrim) predmetom sploh: prasniti s čevljem po pesku; prasniti z vžigalico po škatlici / prasnil je in zanetil prižgal vžigalico; prasniti vžigalico ob zid prižgati 3. dati oster, neprijeten glas: ogorek je padel v vodo in prasnil; veja prasne; brezoseb. potegnil je z vžigalico po škatlici, da je prasnilo / ekspr. prasnili so prvi streli 4. ekspr., v zvezi prasniti v krohot, smeh nenadoma glasno zasmejati se: vsi navzoči so prasnili v krohot; ko jih je zagledal, je prasnil v smeh 5. ekspr. steči, švigniti: maček prasne iz sobe, skozi okno; vsak trenutek prasne mimo avtomobil / pes prasne v mačko skoči proti njej, jo napade // pog., navadno v zvezi z jo iti, oditi: prasnil jo je po cesti; kadar je bil v mestu sejem, je prasnil tja ● ekspr. to pa ne, je prasnil naglas hitro rekel prásniti se ekspr. spopasti se: včeraj sta se patrulji spet prasnili

Игры ⚽ Нужно сделать НИР?

drápniti — em dov. (á ȃ) star. prasniti, oprasniti: zelo ga je drapnil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
práskniti — em dov. (á ȃ) prasniti: mačka ga je prasknila / vžigalica praskne; dračje je prasknilo pod nogami … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pŕskniti — em dov. (ŕ ȓ) 1. s silo iztisniti zrak skozi usta, nos, da nastane kratek, oster glas: žival je prsknila skozi nos // preh. ob takem iztiskanju zraka izvreči, razpršiti: prskniti slino / prskniti vodo iz ust 2. ekspr. s kratkim, ostrim glasom… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
rávsniti — em dov. (á ȃ) redko prasniti, potegniti: ravsniti z žebljem po pohištvu / hotel je prijeti mačko, pa ga je ravsnila rávsniti se ekspr. spopasti se, stepsti se, zlasti s kremplji, zobmi: psa sta se renčeč znova ravsnila / fantje se bodo vsak čas… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sméh — a m (ẹ̑) izražanje zlasti veselja, sreče z izrazom na obrazu, navadno z raztegnjenimi ustnicami, in glasovi: loteval se ga je smeh; ob pogledu na ta prizor ga je smeh hitro minil; ekspr. smeh ga grabi, lomi, popade, razganja; izzvati smeh pri… … Slovar slovenskega knjižnega jezika

Academic Dictionaries and Encyclopedias