potožíti

potožíti: in potóžiti -im dov. (ȋ ọ́) zaupati komu svoje težave, skrbi: prišel je potožit; nikogar nima, da bi mu potožil; v pogovoru z njim je kaj potožil; meni se lahko potožiš // krajši čas tožiti, tarnati: potožiti zaradi bolečin; potožila je, ker jo je bolelo; ekspr. niti z besedico ni potožil potožíti se in potóžiti se redko 1. pritožiti se: potožil se je predstojniku; mati se ni nikoli potožila čezenj 2. stožiti se: večkrat se mu potoži po domačem kraju potóžen -a -o: nikdar potoženo gorje ∙ ekspr. pri nas doma ni vse v redu, bogu bodi potoženo izraža obžalovanje

Игры ⚽ Нужно решить контрольную?

ból — i ž (ọ̑) knjiž. občutek duševnega trpljenja; bolečina: nositi, potožiti bol; duševna, globoka bol; bol srca // zastar. neugoden telesni občutek zaradi bolezni, udarca: v nogah ne čuti več boli … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ostáti — ostánem dov. (á ȃ) 1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
požalováti — újem dov. (á ȗ) krajši čas žalovati: kdaj pa kdaj je požaloval za bratom, ki je padel // star. potožiti, potarnati: tako življenje me torej čaka tu, je požaloval novi učitelj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zajávkati — am dov. (ȃ) 1. dati visoke, zategle glasove, zlasti zaradi telesne bolečine: ranjenec je zajavkal; slabotno zajavkati / ekspr. izgubljeni srnjaček je zajavkal / ekspr. vrata so zajavkala zaškripala 2. z visokim, zateglim govorjenjem izraziti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zastókati — am stil. stóčem dov. (ọ ọ̑, ọ̄) 1. dati slaboten, zategel glas, zlasti zaradi telesne bolečine: kljub bolečini ni niti zastokal; zastokati v spanju; globoko, tiho zastokati // ekspr. dati stoku podoben glas: izpodsekano drevo je zastokalo in… … Slovar slovenskega knjižnega jezika

Academic Dictionaries and Encyclopedias