Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
desétnik — a m (ẹ̑) 1. čin komandirja desetine ali nosilec tega čina: napredovati za desetnika; desetnik 17. pešpolka 2. etn., po ljudskem verovanju deseti sin, ki mora z doma po svetu; deseti brat: žalostna usoda desetnika; bil je kot desetnik brez… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pocésten — tna o prid. (ẹ̑) 1. ki je na cesti: pocestno blato / redko star pocestni napev poulični; ekspr. pocestni otroci potepuški; brezdomni / ekspr. pocestna ženska vlačuga, prostitutka 2. ekspr. nespodoben, prostaški: pocestne besede, kvante; zmerjati … Slovar slovenskega knjižnega jezika
potepínski — a o prid. (ȋ) ekspr. ki se (rad) potepa: potepinska fanta // potepuški: potepinsko življenje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
potepíven — vna o prid. (ȋ) nar. potepuški: to je njegov potepivni brat … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vagabúndski — a o prid. (ȗ) knjiž. potepuški, klateški: vagabundsko življenje / imeti vagabundsko naravo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vagánten — tna o prid. (ȃ) knjiž. potepuški, klateški: vagantni študenti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
žílica — e ž (í) 1. manjšalnica od žila: v glavi ji je počila žilica / krvne žilice v pokostnici; limfne žilice / apnenec z mnogimi žilicami 2. ekspr., s prilastkom dar, sposobnost: ima pesniško žilico; zatajiti je moral svojo slikarsko žilico //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
