- polnolíčen
- -čna -o [u̯n] prid. (ȋ ȋ) ki ima polna lica: polnoličen otrok / njegov obraz je bel in polnoličen / ekspr. polnolična luna polna luna
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
polnolíčen
Look at other dictionaries:
polno... — [u̯n] prvi del zloženk nanašajoč se na poln: polnoglasen, polnoleten, polnoličen, polnozvočnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
