Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
brezimén — a o prid. (ẹ̑) knjiž. brezímen: brezimeni avtor, pisec pisma / brezimena ovadba / te brezimene ptice so prihajale čisto blizu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
anonímen — mna o prid. (ȋ) 1. ki ni naveden z imenom, brezimen: anonimni pošiljatelj pisma / anonimni ljudski pesnik; ostal je anonimen // pri katerem avtor ni naveden: anonimni članek; anonimna ovadba; dobiti anonimno pismo / anketa je bila anonimna /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brezímec — mca m (ȋ) redko brezimen človek: berači in brezimci … Slovar slovenskega knjižnega jezika
breziménski — a o prid. (ẹ̑) redko ki nima (slavnega) imena; brezímen: utonil je v brezimenski množici / brezimenske žrtve turških napadov žrtve, katerih imena niso znana ♦ jur. brezimenska pogodba pogodba, ki ni v zakonu posebej imenovana, pač pa ji je dala… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brezímnež — a m (ȋ) ekspr. brezimen človek: laži v pismih brezimnežev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brezímnik — a m (ȋ) redko brezimen človek: brezimniki in psevdonimniki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
