- počíti
- počíjem tudi počíti se počíjem se dov., počìl tudi počìl se (í ȋ) odpočiti se, oddahniti se: zdaj lahko počijem, redko si počijem / počiti od dela, skrbi / njegova glava je počila na očetovih prsih
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
počíti
Look at other dictionaries:
póčiti — im dov. (ọ ọ̑) 1. dati kratek, močen glas: suha veja je počila; v temi je nekaj počilo; brezoseb. udaril ga je, da je počilo / strel poči / puška poči strel iz puške // povzročiti kratek, močen glas: počiti s prsti // s tankim prožnim predmetom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pókniti — em dov. (ọ ọ̑) narahlo počiti: suha vejica je poknila; brezoseb. v omari je poknilo / pokniti z bičem // nar. počiti sploh: strel pokne / obroč je poknil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
почить — 3 л. ед. ч. почиет, итер. почивать, укр. спочивати спать , ст. слав. почити, почиѭ ἀναπαύειν (Супр.), болг. почина, почивам (си), сербохорв. по̀чинути отдохнуть, скончаться , словен. počiti, роčȋjеm, чеш. od počinouti, слвц. оdроčinut᾽, польск.… … Этимологический словарь русского языка Макса Фасмера
Список праиндоевропейских корней — Для улучшения этой статьи желательно?: Найти и оформить в виде сносок ссылки на авторитетные источники, подтверждающие написанное … Википедия
pocit — POCÍT, Ă, pociţi, te, adj. 1. (Despre fiinţe; adesea substantivat) Diform, slut, desfigurat; (despre lucruri) deformat, stâlcit, caraghios; bizar. 2. (În credinţele populare) Nefast, funest; p. ext. supărător, rău, cu ghinion. ♦ expr. A avea gură … Dicționar Român
bíč — 1 in bìč bíča m (ȋ í; ȉ í) palica s pritrjenim jermenom ali vrvjo za udarjanje: vihteti bič; počiti, švrkniti z bičem / jahalni, pasji bič ∙ ekspr. če se žival upre, zapoje bič je tepena // ekspr. udarci z bičem: žival je topo prenašala bič /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
góbec — bca m (ọ̑) 1. prednji, navadno podaljšani del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih in ribah: konjem so se penili gobci; seči z gobcem po hrani; slinast pasji gobec / jezik mu je visel iz gobca; pes ima kost v gobcu; morski pes je plaval … Slovar slovenskega knjižnega jezika
napóčiti — im dov. (ọ ọ̑) 1. nekoliko počiti: na soncu je hlod napočil 2. knjiž. začeti se, nastopiti: za naš kraj je napočil nov čas; čakala je, kdaj bo napočil težko pričakovani trenutek / komaj so čakali, da napoči mir ∙ knjiž. krenili smo na pot,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
póčenje — a s (ọ̑) glagolnik od póčiti: avto je zdrsnil s ceste zaradi počenja zračnice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pòk — tudi pók póka m (ȍ ọ; ọ̑) 1. kratek, močen glas: slišati je bilo pok; pok strela / pasti na tla z glasnim pokom 2. glagolnik od počiti: to je povzročilo pok kosti / pok z bičem medm. (ȍ) posnema glas pri udarcu, prelomu, strelu: pok, je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
