- pisáteljica
- -e ž (ȃ) ženska, ki piše romane, povesti, novele: nadarjena, priljubljena pisateljica
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
pisáteljica
Look at other dictionaries:
filozófinja — e ž (ọ̑) strokovnjakinja za filozofijo: pisateljica in filozofinja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nagíbati — am in ljem nedov. (ȋ) 1. spravljati kaj iz navpične, pokončne lege v poševno: veter je nagibal čoln zdaj na eno, zdaj na drugo stran; steber se nagiba v levo; ob vsakem zamahu sekire se je drevo bolj nagibalo / nagibala je posodo, dokler ni vsa… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nórdijski — a o prid. (ọ) nanašajoč se na nordijce ali dežele severne Evrope: nordijske države / znana nordijska pisateljica / nordijske pokrajine ♦ antr. nordijska rasa; lit. nordijska balada; šport. nordijske discipline tek na smučeh in skakanje;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pasáža — e ž (ȃ) 1. hodnik skozi stavbo s trgovinami na obeh straneh, ki povezuje dve vzporedni ulici: iti skozi pasažo; vhod v pasažo; izložbe v pasaži 2. knjiž. del, odlomek (kakega besedila, umetniškega dela): igralka se je izkazala zlasti v nekaterih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pisálka — e [u̯k tudi lk] ž (ȃ) 1. etn. priprava za krašenje pirhov: pisalka in vosek 2. zastar. pisateljica: povesti nemške pisalke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
plodovít — a o prid., plodovítejši (ȋ) 1. nav. ekspr. ki veliko dela, ustvarja, zlasti na umetniškem področju: plodovit glasbenik, slikar; plodovit publicist, znanstvenik; plodovita pisateljica 2. knjiž. ploden: plodovita samica / plodovit zakon /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
publicístka — e ž (ȋ) ženska oblika od publicist: pisateljica in publicistka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
razúmnica — e ž (ȗ) ženska oblika od razumnik: ta pisateljica je velika razumnica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
stvárnica — e ž (ȃ) 1. knjiž. ustvarjalka: pisateljica, resnična stvarnica / družba je stvarnica morale 2. zastar. narava: v stvarnici iskati pokoja / stvarnica mu je darovala bister um in blago srce … Slovar slovenskega knjižnega jezika
utelésiti — im dov. (ẹ̄ ẹ̑) 1. narediti, da se kaj začne kazati na telesen, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj utelesil svoj etični nazor; utelesiti načelo enakopravnosti / slikar utelesi svoje ideje z barvami; pesnik izbira besede in podobe, ki… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
