Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
peró — ésa s (ọ̑ ẹ̑) 1. kožna tvorba iz roževinastega tulca s pahljačastimi izrastki, ki v velikem številu pokriva telo ptic: izpuliti pero; belo, črno pero; pero iz petelinjega repa; šop pisanih peres; lahek kot pero / ptica izgublja peresa perje /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
literáren — rna o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na literatura 1, 2: a) romantika, realizem in drugi literarni tokovi; pisatelj goji različne literarne oblike; filmski ustvarjalec se je držal literarne predloge; lirika, epika in dramatika so literarne vrste /… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ljúdski — a o prid. (ȗ) 1. nanašajoč se na ljudstvo: a) velike ljudske manifestacije; zdrave ljudske sile; udeležiti se ljudskega zborovanja / ekspr. najširše ljudske množice / ljudska knjižnica; zastar. ljudska šola osnovna šola; ljudsko štetje / svet za … Slovar slovenskega knjižnega jezika
objektivírati — am dov. in nedov. (ȋ) knjiž. 1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost; objektivirati se z delom 2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pisáč — a m (á) 1. nekdaj nižji pisarniški uslužbenec; pisar: ponudili so mu mesto pisača; sodnik in pisači // slabš. uradnik, uslužbenec sploh: mislil je, da sem kak advokatski pisač; birokratski pisači 2. slabš. pisatelj, pisec: naši pisači / navaden… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pisár — ja m (á) 1. nekdaj kdor se poklicno ukvarja s pisanjem, prepisovanjem: listine so pisarji skrbno prepisovali; grajski, samostanski pisar // nižji pisarniški uslužbenec: sina je dal za pisarja / mestni, sodni pisar 2. slabš. pisatelj, pisec: ti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pisún — a m (ȗ) slabš. pisatelj, pisec: pisuni po tujih časopisih so blatili našo ureditev; ne verjemi vsakemu pisunu in čvekaču; buržoazni, predrzni pisuni // slab, nekvaliteten pisatelj, pisec: novelo je napisal neki zakotni pisun … Slovar slovenskega knjižnega jezika
postáviti — im dov. (á ȃ) 1. narediti, da pride kaj a) kam v pokončnem stanju: postaviti knjige na polico, steklenice v shrambo; postavila je svetilko na mizo / postaviti pokonci; lopato je postavil ob steno naslonil, prislonil b) kam sploh: postaviti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
svój — svôja e zaim. (ọ ó) 1. izraža svojino osebka: to si lahko kupiš za svoj denar; imel je svojo mehanično delavnico; posodil ti bom svojo knjigo / pokazala je svoje roke / obleci svoj novi plašč / obdelovati svojo lastno zemljo 2. izraža splošno… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zajéti — jámem dov., zajêmi zajemíte; zajél; nam. zajét in zajèt (ẹ á) 1. s potisnjenjem posode, priprave v kaj tekočega, sipkega narediti, da pride snov v njeno notranjost, vdolbino: zajeti juho, kašo, pesek; zajeti z vedrom, zajemalko, žlico / zajeti… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
