- pečáten
- -tna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na pečat: pečatna ploskev je poškodovana / pečatni prstan prstan z monogramom, grbom; pečatni vosek snov, ki se da oblikovati s pečatnikom in odtisnjeno obliko ohrani; pečatna barva, blazinica
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.