pàč

prisl. (ȁ) nav. ekspr. 1. izraža zadržanost, precejšnjo verjetnost: kozarček bi se zdajle pač prilegel; najbolj pametno bi pač bilo vrniti se / njegov prvi in pač tudi zadnji poskus je spodletel; potrt je, pač zato, ker nima službe; tega pač sam ne verjameš najbrž / kriv je, to se pač ne da tajiti; ljudstvo je pač vredno boljše usode gotovo, vsekakor // navadno na začetku stavka krepi povedano: pač bi bil nespameten, če bi ga poslušal; pač res je, kar pravi pregovor / sovražen nam ni, to pač ne 2. za vprašalnim zaimkom ali prislovom poudarja ugibanje; neki: kaj bo pač na to odgovoril; kdo je pač ta tujec; koliko let je pač, kar se nisva videla 3. izraža sprijaznjenje z danimi dejstvi: dela, kakor je pač navajen; takšno je pač življenje; kaj se hoče, smo pač reveži / otrok je bil kaznovan, je pač nagajal že 4. z nasprotjem v drugem stavku izraža omejevanje, dopuščanje: videl sem ga pač, a ogovoril ga nisem / rad ga srkne, to pač, vendar ne čez mero / vino bo pač kislo, bo pa le 5. uvaja zavrnitev s popravkom: ni priden delavec. Pač, priden je, samo neroden; to bi bilo vse. Pač, še nekaj; te pravice nimaš. Pač, imam jo; nas nisi pričakoval, kajne? Pač, pač, zato sem še pokonci / vsi smo zbrani. Pač, pač, Andreja še ni ne, ne / kar sem storil, ti ni bilo v škodo. Ali pač ali pa (le) / kaj pa on? Pač, njega ne smemo pozabiti da, seveda, saj res 6. v vezniški rabi, v zvezi pač pa za uvajanje nove trditve namesto prej s pridržkom zanikane: ni znanstvenik, pač pa dober učitelj; tega ne trdi naravnost, pač pa po ovinkih; dekle (sicer) ni bogato, pač pa pridno je pa / podočniki so majhni, pač pa so kočniki izdatno večji zato pa, nasprotno pa // neustalj. za uvajanje nove trditve namesto prej zanikane; ampak: reforma ni samo stvar delovnih organizacij, pač pa stvar najširše skupnosti