- osúmljenec
- -nca m (ȗ) kdor je osumljen: sumijo, da je bil požar podtaknjen in so osumljenca že priprli; politični osumljenci
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
osúmljenec
Look at other dictionaries:
bôžji — a e prid. (ó) 1. rel. ki izhaja od boga, bogu lasten: božja kazen ga je zadela; božja ljubezen, pravičnost; prositi za božjo milost; z božjo pomočjo smo se rešili; naj bo, kakor je božja volja / vznes. zaželel jim je božjega blagoslova srečo,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
sôdba — e ž (ó) 1. odločitev sodišča o obravnavani sporni, kazenski zadevi na koncu sodnega postopka: objaviti, razglasiti sodbo; pritožiti se zoper sodbo; s sodbo razveljaviti // besedilo s to odločitvijo: natipkati, podpisati sodbo / izročiti sodbo 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
soóčanje — a s (ọ) glagolnik od soočati: priče so pri soočanju govorile vedno enako, osumljenec pa je še naprej tajil / soočanje različnih miselnih in literarnih tokov … Slovar slovenskega knjižnega jezika
