Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
arogánten — tna o prid. (ȃ) ošaben in predrzen: aroganten človek, nasprotnik / tako početje je arogantno arogántno prisl.: nastopa zelo arogantno … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dón — 1 a m (ọ̑) 1. glas donečega predmeta: zvon ima lep don 2. zastar. donenje: iz stolpa se glasi don zvonov 2 a m (ọ̑) v španskem in italijanskem okolju gospod: ošaben don / neskl., kot pristavek k imenu plemiča, duhovnika pri don Kihotu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
gízdavec — tudi gizdávec vca m (í; ȃ) zastar. gizdalin, nečimrnik: ošaben gizdavec … Slovar slovenskega knjižnega jezika
hodíti — hódim nedov., hójen (ȋ ọ) 1. premikati se s korakanjem: hodi že brez bergel; ljudje so brezbrižno hodili mimo bogate izložbe; dve dobri uri sem hodil od doma do mesta; hodil je okrog hiše in gledal v razsvetljena okna; hoditi skozi gozd; hoditi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jeznorít — a o prid. (ȋ ȋ) ekspr. 1. ki se hitro močno razjezi: jeznorit in ošaben človek; jeznorita ženska / jeznorit značaj 2. ki izraža, kaže jezo, razburjenost: jeznorito dopisovanje 3. silovit, divji: jeznoriti sunki vetra jeznoríto prisl.: jeznorito … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mastít — a o prid. (ȋ) star. 1. debel, rejen: mastit obraz; ima mastite roke 2. težek, ošaben: z mastitimi koraki se bližati mastíto prisl.: mastito je koračil po cesti; mastito je sedel za mizo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nadútež — a m (ȗ) ekspr. nadut človek: ta nadutež nas niti ne pogleda; ošaben nadutež … Slovar slovenskega knjižnega jezika
naskakoválen — lna o prid. (ȃ) 1. ki je za naskakovanje: naskakovalne naprave / naskakovalne čete 2. zastar. napadalen: postajal je vedno bolj ošaben in naskakovalen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nosíti — nósim nedov. (ȋ ọ) 1. držati kaj navadno težjega tako, da prehaja vsa teža na osebek, in (večkrat) hoditi: nositi kovček; nositi opeko, vreče; nositi ranjenca; nositi na glavi, v rokah; nositi v košari, s škafom; težko nositi / konj ga je nosil … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ófrten — tna o prid. (ọ̑) nar. prevzeten, ošaben: ona je ofrtna // nar. dolenjsko lepo oblečen: kako si danes ofrtna ófrtno prisl.: ofrtno se oblači … Slovar slovenskega knjižnega jezika
