- opoldánski
- tudi opóldanski -a -o [u̯d] prid. (á; ọ̑) nanašajoč se na poldan, poldne: opoldanska vročina; opoldansko sonce je močno pripekalo / opoldanska molža; opoldansko mleko mleko od opoldanske molže
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
opoldánski
Look at other dictionaries:
čúten — 1 tna o prid. (ū) 1. nanašajoč se na čut: čutni organ / čutni dražljaj, vtis; čutna sposobnost, zaznava / v tej pesmi je dal ideji čutno obliko; čutna narava zaznavna, izkustvena ♦ anat. čutni živec živec, ki sprejema dražljaje; čutna celica… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ležáti — ím nedov. (á í) 1. biti (iztegnjen) v vodoravnem položaju: nekateri so sedeli, drugi ležali; vojaki so ležali in spali; ležati na postelji; ležati v senci; mirno ležati; napol ležati v naslonjaču; negibno, vznak ležati; ležali so tesno drug ob… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obròk — óka m (ȍ ọ) 1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha; opoldanski, večerni obrok; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov 2.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
opoldánji — a e [u̯d] prid. (á) opoldanski: opoldanje zvonjenje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poldánji — a e [u̯d] prid. (á) star. opoldanski: poldanja vročina pripeka; poldanje sonce ● zastar. poldanja pokrajina južna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
poldánski — tudi póldanski a o [u̯d] prid. (á; ọ̑) opoldanski: poldanska vročina; poldansko sonce ● zastar. poldanska stran mesta južna … Slovar slovenskega knjižnega jezika
siésta — e ž (ẹ̑) v španskem in italijanskem okolju opoldanski počitek: po siesti je prišel k njim; ura za siesto … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vzgibljáj — a m (ȃ) knjiž. gib, zlasti malo zaznaven, rahel: v opoldanski pripeki ni bilo niti najrahlejšega vzgibljaja zraka / vzgibljaji veselja na obrazu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvón — a tudi á m, mn. zvonóvi (ọ̑) 1. spodaj odprt in razširjen votel kovinski predmet, ki ob udarcih, trkih obenj daje močne, zveneče glasove: zvon buči, doni, zvoni, ekspr. kliče, poje; narediti, uliti zvon; obesiti, sneti zvonove; udariti na zvon;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
