- omejênec
- -nca m (é) nav. ekspr. omejen, neumen človek: le omejenci bi verjeli takemu dokazu; ne bodite taki omejenci / duševni omejenec
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
omejênec
Look at other dictionaries:
banávz — a m (ȃ) slabš. neotesanec, omejenec: imeli so ga za starokopitneža, banavza in filistra … Slovar slovenskega knjižnega jezika
brdávs — a m (ȃ) ekspr. velik, zelo močen človek: takle brdavs jih bo že ukrotil // redko neotesanec, omejenec: surov brdavs … Slovar slovenskega knjižnega jezika
omejênček — čka m (é) ekspr. manjšalnica od omejenec: mali omejenček se je igral na tleh / imeli so ga za omejenčka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
