Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
bég — 1 a m (ẹ̑) 1. hitro umikanje iz strahu, pred nevarnostjo: pognati se, spustiti se v beg; zapoditi sovražnika v beg; divji, paničen beg; beg v gozdove; pren. beg pred samim seboj // rešitev iz neugodnih razmer: beg iz zapora; knjiž. beg iz… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bestiálen — lna o prid. (ȃ) ekspr. živalsko okruten, zverinski: bestialen zločinec / bestialen umor; bestialna krutost; bestialno sovraštvo bestiálno prisl.: zmagovalci so se bestialno znesli nad premaganimi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
heródež — a m (ọ̑) knjiž., ekspr. okruten, surov človek: tudi otrokom niso prizanašali, ti herodeži dvajsetega stoletja … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krvolóčen — čna o prid., krvolóčnejši (ọ ọ̄) 1. nav. ekspr. ki (rad) mori, ubija: krvoločen lev, tiger; krvoločna čreda volkov; krvoločne zveri // slabš. zelo okruten, brezobziren: krvoločen vladar / krvoločen človek / na obrazu se mu je pojavil krvoločen… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
krvožêljen — jna o prid. (é ē) 1. nav. ekspr. ki (rad) pije, sesa kri: krvoželjni komarji 2. nav. ekspr. ki (rad) mori, ubija: krvoželjen tiger // slabš. zelo okruten, brezobziren: krvoželjni vojaki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
okrútnež — a m (ȗ) ekspr. okruten človek: okrutnež je dal pomoriti dosti ljudi; izdajalec in okrutnež … Slovar slovenskega knjižnega jezika
okrútnik — a m (ȗ) knjiž. okruten človek: strahopetci in okrutniki … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vólčji — a e [u̯č] prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na volkove: volčji mladič; volčje tuljenje / volčji brlog; volčje krdelo / volčja krutost // ekspr. zelo okruten, neusmiljen: človek volčje narave; imeti volčje srce 2. ekspr. zelo velik: jesti z volčjim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zvér — í ž, daj., mest. ed. zvéri (ẹ̑) 1. navadno velika štirinožna divja žival z močnim zobovjem, ki lovi, pobija druge živali za hrano: zveri so ga napadle, raztrgale; zver rjove, tuli; krotiti zveri; krvoločna zver; pobili so ga kot divjo zver;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zverína — e ž (í) 1. velika, navadno nevarna štirinožna divja žival: zverine v zverinjaku so rjovele; kriči kot zverina; bil je hud kot zverina / ekspr.: kakšno lepo zverino je ustrelil; pasja zverina je grozeče renčala pes; pren., ekspr. v njem se je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
