- odrekáti
- -ám dov. (á ȃ) 1. vulg. umazati z blatom, iztrebki: odrekati obleko 2. nizko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je odrekal
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
odrekáti
Look at other dictionaries:
odrékati — am nedov. (ẹ̑) navadno z dajalnikom 1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast; odrekati narodom pravico do samoodločbe; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
državotvóren — rna o prid. (ọ̄) ki ima sposobnost za tvorjenje, ustvaritev države: ta zbor je bil prvo državotvorno dejanje naroda; zgolj politično gibanje je polagoma preraslo v državotvorno / odrekati majhnemu narodu državotvorno sposobnost // ki podpira… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
geniálnost — i ž (ȃ) najvišja, izvirno ustvarjalna sposobnost: odrekati, priznavati komu genialnost; iznajditeljska, pesniška genialnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odréka — e ž (ẹ̑) knjiž. glagolnik od odreči ali odrekati: odreka pravic / odreka ljubezni / njeno življenje je bilo odreka in delo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odrékanje — a s (ẹ̑) glagolnik od odrekati: odrekanje pravic / tega ni dosegel brez odrekanja / odrekanje hrani … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pokórnost — i ž (ọ) podrejanje oblasti, gospostvu koga: odrekati, priseči komu pokornost; od nje je zahteval pokornost; pokornost nadrejenim / to je storil iz pokornosti do svoje matere … Slovar slovenskega knjižnega jezika
studióznost — i ž (ọ̑) knjiž. lastnost, značilnost studioznega: studioznost interpretacije / ocenjevalcu ni mogoče odrekati studioznosti / z veliko studioznostjo opraviti analizo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zaslúga — e ž (ȗ) 1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja; odrekati komu zasluge; pripisovati komu posebne… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zatajeváti — újem nedov. (á ȗ) 1. tajiti: zatajeval je, da bi ga poznal; ni moja navada, da bi zatajeval, kar sem storil; trdovratno zatajevati 2. prikrivati: zatajevati svoje nazore / s težavo zatajevati bolečine, nejevoljo; nista zatajevala zadovoljstva… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
