- odmíkanje
- -a s (ȋ) glagolnik od odmikati: odmikanje zapaha; odmikanje in primikanje / odmikanje od prejšnje smeri
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
odmíkanje
Look at other dictionaries:
áblativ — a m (ȃ) lingv. latinski sklon, ki izraža izhodišče ali odmikanje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bég — 1 a m (ẹ̑) 1. hitro umikanje iz strahu, pred nevarnostjo: pognati se, spustiti se v beg; zapoditi sovražnika v beg; divji, paničen beg; beg v gozdove; pren. beg pred samim seboj // rešitev iz neugodnih razmer: beg iz zapora; knjiž. beg iz… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pròč — prisl. (ȍ) 1. izraža odmikanje, oddaljevanje od določenega mesta: iti, steči proč; poslati, spraviti koga proč / elipt. brž proč / kot vzklik proč odtod / stopiti nekaj korakov proč / obrniti se proč v drugo smer // navadno s prislovnim… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
strán — í ž (ȃ) 1. s prilastkom vsak od obeh delov z umišljeno črto, ravnino razdeljenega predmeta, prostora: desna, prazna stran ceste; leva stran dvorane; ena stran hiše je bila ob bombardiranju porušena / leva stran vrat je zastekljena levo krilo //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
vstrán — in v strán prisl. (ȃ) 1. izraža mesto, položaj desno ali levo glede na osebek: nagniti se, skočiti vstran; stopiti z levo nogo vstran 2. izraža odmikanje, oddaljevanje a) od prejšnje, določene smeri: zanaša ga vstran; zaviti vstran / pogledala… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
