odlíčnost

odlíčnost
-i ž (í) nav. ekspr. lastnost, značilnost odličnega: odličnost izdelkov / izrazna domiselnost in odličnost jezika; očarala ga je odličnost njenega vedenja; odličnost v oblačenju / znamenje družbene odličnosti / redko obdarovan z različnimi duševnimi odličnostmi odlikami

Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.

Игры ⚽ Нужен реферат?

Look at other dictionaries:

  • odličnost — ȍdličnōst ž <G osti, I osti/ ošću> DEFINICIJA osobina onoga koji je izuzetan, kvalitetan, zadovoljavajući ETIMOLOGIJA vidi odlika …   Hrvatski jezični portal

  • vrsnòća — ž 1. {{001f}}a. {{001f}}osobita kvaliteta, odličnost b. {{001f}}velika umješnost, prvorazrednost u spretnosti 2. {{001f}}isticanje u poželjnim odlikama …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • odličnički — òdličničkī prid. DEFINICIJA koji se odnosi na odličnost i odličnike ETIMOLOGIJA vidi odlika …   Hrvatski jezični portal

  • vrsnoća — vrsnòća ž DEFINICIJA 1. a. osobita kvaliteta, odličnost b. velika umješnost, prvorazrednost u spretnosti 2. isticanje u poželjnim odlikama ETIMOLOGIJA vidi vrstan …   Hrvatski jezični portal

  • díka — e ž (í) zastar. 1. okras: meč mu je samo za diko / prijaznost in dobrota sta njegova dika / sin mu bo gotovo v diko v ponos, čast 2. slava, odličnost: zdaj je konec tvoje moči in dike; znamenje časti in dike …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • distingvíranost — i ž (ȋ) knjiž. imenitnost, odličnost, izbranost: bahajo se s svojo distingviranostjo in gostoljubjem …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • instrumentacíjski — tudi inštrumentacíjski a o prid. (ȋ) nanašajoč se na instrumentacijo: instrumentacijska odličnost opere / instrumentacijska tehnika / instrumentacijsko vzdrževanje …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • noblésa — e ž (ẹ̑) knjiž. 1. imenitnost, gosposkost, odličnost: neznanec je vzbujal vtis noblese / kopalnica je bila tedaj že vrhunec noblese / v gledališče hodi samo zaradi noblese da bi delal imeniten vtis // uglajenost, dovršenost, prikupnost: vse zna… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • odlíčje — a s (ȋ) 1. publ. predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje; medalja, plaketa: razporediti odličja v vitrini; vojaško odličje / odličje za dolgoletno znanstveno delo priznanje 2. redko imenitnost, odličnost: bogato odličje dvoran …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”