- ódičen
- tudi odíčen -čna -o (ọ̄; ȋ) pridevnik od odica: odična vrvica
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
odíčiti — im dov. (í ȋ) zastar. okrasiti, olepšati: odičiti grob s cvetjem; odičila se je z biseri / cesar ga je odičil z visokimi naslovi odíčen a o: slavnostno odičena dvorana … Slovar slovenskega knjižnega jezika