Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
bògatiti — (koga, što, se) nesvrš. 〈prez. bògatīm (se), pril. sad. bògatēći (se), gl. im. bògaćēnje〉 činiti bogatim, obogaćivati (se), postajati bogat … Veliki rječnik hrvatskoga jezika
bogatiti — bògatiti (koga, što, se) nesvrš. <prez. bògatīm (se), pril. sad. bògatēći (se), gl. im. bògaćēnje> DEFINICIJA činiti bogatim, obogaćivati (se), postajati bogat ETIMOLOGIJA vidi bogat … Hrvatski jezični portal
afluirati — afluírati (Ø) dv. <prez. aflùīrām, pril. sad. ajūći, pril. pr. āvši, gl. im. ānje> DEFINICIJA (o)bogatiti se, steći/stjecati ETIMOLOGIJA lat. affluere: pritjecati … Hrvatski jezični portal
besedíšče — a s (í) besedni zaklad: bogatiti besedišče z novimi besedami / otrokovo besedišče; Prešernovo besedišče; besedišče tragedije … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bogatênje — a s (é) glagolnik od bogateti ali bogatiti: a) težnje po naglem bogatenju; viri za bogatenje države / prispevati k bogatenju knjižnice b) srečanje s tem umetnikom je bogatenje naše človečnosti / separacija za bogatenje železne rude bogatitev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
bogatítev — tve ž (ȋ) glagolnik od bogatiti ali bogateti: a) izkoriščali so kolonije za bogatitev matične države / prizadevati si za bogatitev pesniškega jezika; bogatitev samega sebe b) bogatitev industrijskih dežel; bogatitev posameznikov bogatenje … Slovar slovenskega knjižnega jezika
cankariána — rián s mn., daj. cankariána m, mest. cankariánah, or. cankariánami (ȃ) lit. Cankarjeva dela in literatura o Cankarju: bogatiti naša cankariana … Slovar slovenskega knjižnega jezika
humizírati — am nedov. in dov. (ȋ) agr. bogatiti tla s humusom: humizirati peščena tla humizíran a o: humizirana mivka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izrázje — a s (ȃ) izrazi, besede: pesnik uporablja preprosto, vsakdanje izrazje; vzneseno izrazje / zbirati narečno izrazje / ljubezensko besedno izrazje // lingv., navadno s prilastkom celota izrazov določene stroke, panoge: bogatiti strokovno izrazje z… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jêzik — íka m (é í) 1. gibljiv mišičnat organ v ustni votlini: jezik je volu molel iz gobca; dvigniti, premikati jezik; položiti tableto na jezik, pod jezik; ugrizniti se v jezik; ima rdeče pike na jeziku; tleskati z jezikom; otekel, raskav, razcepljen,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
