- bogabojèč
- -éča -e prid. (ȅ ẹ́) star. ki se ravna po božjih zapovedih: vsi so vedeli, da je bogaboječ bogabojéče prisl.: bil je bogaboječe vzgojen
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
bogabojèč
Look at other dictionaries:
bogabojéčnež — a m (ẹ̑) nav. iron. bogaboječ človek … Slovar slovenskega knjižnega jezika
