obsènčen — čna o [sǝn] prid. (ǝ̏) ki je, se nahaja ob sencih: lasje obsenčnega dela glave ♦ arheol. obsenčni obroček okrasni obroček, ki se nosi ob sencih … Slovar slovenskega knjižnega jezika
pŕstan — a m (ŕ) 1. okrasni obroček za nošenje na prstu: natakniti, sneti prstan; zlat prstan; prstan z biserom, rubinom / pečatni prstan z monogramom, grbom; poročni, zaročni prstan ∙ knjiž. dal ji je prstan zaročil se je z njo 2. redko obroček, obroč… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
člén — in člèn čléna m (ẹ̑; ȅ ẹ) 1. del, ki se veže z drugimi v celoto: sestaviti člene; člen verige; vezava členov; pren. vezni člen med preteklostjo in sedanjostjo; to vprašanje je samo člen v verigi problemov 2. oštevilčen odstavek zakona ali… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
diafrágemski — a o [gǝm] (ȃ) pridevnik od diafragma: diafragemski obroček … Slovar slovenskega knjižnega jezika
izpíliti — im dov. (í ȋ) 1. s pilo obdelati predmet: izpiliti obroček / izpiliti zarezo 2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: drsalci so izpilili tehniko; prevod bo treba še izpiliti izpíljen a o: izpiljen jezik; umetniško izpiljen feljton; prim.… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
jermeník — a m (í) lov. kovinski obroček na lovski puški, na katerega se pripne jermen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
kosír — ja m (í) 1. nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt: brusiti kosir / obrezovati trte s kosirjem // nar. priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik: klestiti veje s kosirjem 2. obroček, s katerim je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
múšnica — e ž (ȗ) strupena goba, katere vidni del beta ima obroček, podzemni del pa je gomoljasto odebeljen: zastrupiti se z mušnicami; kukmaki in mušnice ♦ bot. panterjeva ali pegasta mušnica; rdeča mušnica; zelena mušnica … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obódec — dca m (ọ̑) manjšalnica od obod: izdelovati obodce za sita ◊ gastr. priprava za ročno izrezovanje testa; navt. kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je ovita vrv … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obsènčnik — a [sǝn] m (ǝ̏) arheol. obsenčni obroček: obsenčniki in narokvice … Slovar slovenskega knjižnega jezika
