oborožíti

oborožíti: -ím dov., oboróžil (ȋ í) opremiti z orožjem: oborožiti borce; oborožiti se za napad; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško; četa se je dobro oborožila; pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem; za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero ∙ ekspr. oborožiti se od nog do glave, do zob zelo dobro oborožèn -êna -o 1. deležnik od oborožiti: oboroženi borci, stražarji; dobro oborožena četa; ladja je oborožena s protiletalskim orožjem; oboroženo spremstvo; biti oborožen s puško, raketnim orožjem; dela se je lotil oborožen s potrebnim znanjem 2. pri katerem se uporablja orožje: oborožen napad; oborožena akcija ♦ voj. oborožen spopad spopad oboroženih sil ene države z oboroženimi silami države, ki napade; oborožene sile kopenska vojska, vojna mornarica, vojno letalstvo in teritorialna obramba kot organ državne varnosti; oborožena vstaja

Игры ⚽ Нужна курсовая?

ob... — predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati c) opravljenega … Slovar slovenskega knjižnega jezika
oborožítev — tve ž (ȋ) 1. glagolnik od oborožiti: skrbeti za oborožitev partizanskih enot, vojakov; stroški za oborožitev / atomska, jedrska, konvencionalna oborožitev 2. publ. orožje, bojna oprema: tovariši so se pomenkovali o njegovi oborožitvi; v napadu… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
orožíti — ím dov., oróžil (ȋ í) zastar. oborožiti: orožiti hlapce in kmete; orožiti se za boj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zób — á tudi zóba m, mn. zobjé (ọ̑) 1. trd, bel izrastek v spodnji in zgornji čeljusti za grizenje, žvečenje hrane: zob ga boli; zob se mu maje; otroku že rastejo zobje; zobje so mu šklepetali od mraza; izdreti, izpuliti zob; odlomiti si zob; stisniti … Slovar slovenskega knjižnega jezika

Academic Dictionaries and Encyclopedias