- občútenje
- -a s (ū) glagolnik od občutiti: občutenje bolečine, toplote / toplo občutenje doma; občutenje narave, življenja / način občutenja in izražanja
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
občútenje
Look at other dictionaries:
odléči — léžem dov., odlézi odlézite; odlégel odlêgla; nam. odléč in odlèč (ẹ ẹ̑) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah: ko mu je odleglo, je vstal; na svežem zraku mu je odleglo; bolniku je po treh dneh… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
prèdokús — a m (ȅ ȗ) knjiž. nejasno, nepopolno doživljanje, občutenje tega, kar bo sledilo: predokus bede; predokus veselja, bližnje zmage … Slovar slovenskega knjižnega jezika
radiestezíja — e ž (ȋ) občutenje, ugotavljanje s fizikalnimi napravami nezaznavnih energijskih valovanj na osnovi domnevnih posebnih sposobnosti: z radiestezijo ugotavljati bolezen; radiestezija z bajanico, nihalom … Slovar slovenskega knjižnega jezika
tálamus — a m (ȃ) anat. skupek živčnih celic v sredini velikih možganov, vidni pomol: možganski centri za občutenje bolečine so v talamusu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zgrozljáj — a m (ȃ) knjiž. kratkotrajno občutenje groze: ob teh besedah ga je obšel zgrozljaj … Slovar slovenskega knjižnega jezika
