Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
maloprída — e ž (ȋ) star. ničvreden človek, malopridnež: s to maloprido se že ne boš omožila m neskl. (ȋ) star., v imenovalniku ali tožilniku ničvreden človek, malopridnež: razglasiti koga za maloprida / ti maloprida ti tak … Slovar slovenskega knjižnega jezika
negodè — éta m (ȅ ẹ) 1. ekspr. nedorasel človek, navadno otrok: tak negode mi ne bo ugovarjal / kot psovka ne bulji vame, ti negode 2. star. ničvreden, malovreden človek: vedeli so, da je pretepač in negode éta s (ȅ ẹ) 1. slabš. nedorasel človek,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nìčprída — a m, tudi neskl. (ȉ ȋ) star. ničvreden človek, malopridnež: s tem ničpridom se ne bom družil / kot psovka ogoljufal si me, ničprida / ni mu ne za šolo ne za delo, pravi ničprida je e ž (ȉ ȋ) star. ničvreden človek, malopridnež: s to ničprido… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
usranè — éta m (ȅ ẹ) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: ta usrane ne bo nič dosegel / kot psovka še tega si ne upaš, usrane // nepomemben, ničvreden človek: hvalisav usrane éta s (ȅ ẹ) vulg. bojazljiv, strahopeten človek: to usrane si še… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zmenè — éta m (ȅ ẹ) slabš. ničvreden človek, slabič: on je navaden zmene / kot psovka prekleti zmene éta s (ȅ ẹ) slabš. 1. bitje s prirojeno telesno napako, posebnostjo: njen sin je zmene / skotilo se je zmene 2. ničvreden človek, slabič: namesto… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
barába — e ž (ȃ) slabš. ničvreden človek, malopridnež: to je čisto navadna baraba; ta baraba mi še do danes ni vrnil dolga; ali še vedno hodi s tisto barabo? // redko postopač, potepuh: barabe se nobene reči bolj ne bojijo kakor dela … Slovar slovenskega knjižnega jezika
barábež — a m (ȃ) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: ti sakramenski barabež! … Slovar slovenskega knjižnega jezika
barabín — a m (ȋ) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: barabin je debelo lagal … Slovar slovenskega knjižnega jezika
barabón — a m (ọ̑) ekspr. ničvreden človek, malopridnež: nesramni barabon! … Slovar slovenskega knjižnega jezika
črvív — a o prid. (ȋ í) 1. razjeden od črvov: črviv les; črviva goba, miza // ki ima črve: črvive češnje; črvivo sadje 2. ekspr. ničvreden, slab: črviv čas; pravi, da je ves svet črviv … Slovar slovenskega knjižnega jezika
