Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
inaktivírati — am dov. in nedov. (ȋ) knjiž., redko povzročiti, da postane kaj nedejavno, neaktivno: izkazano nezaupanje je sodelavce inaktiviralo ♦ biol. inaktivirati serum, virus … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nasejáti — séjem dov., naséj in nasèj; nasejál (á ẹ̑) dati seme v zemljo, kjer bo vzklilo: nasejali so nekaj ajde; nasejati žito; radiča se je dosti nasejalo / semena nasejati; pren., ekspr. nasejati malodušje in nezaupanje med ljudi naseján a o: žito je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nejevéra — e ž (ẹ) star. 1. nezaupanje, dvom: nejevera v uspeh / sprejemati novotarije z nejevero 2. brezverstvo: pisati proti nejeveri … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nejevérnost — i ž (ẹ) star. nezaupanje, dvom: iz očetovih oči je ob sinovih besedah odsevala nejevernost / poslušal ga je z nejevernostjo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèpovédan — a o prid. (ȅ ẹ̑) knjiž. ki ni povedan, ni izrečen: nezaupanje je čutil iz njenega pogleda in iz nepovedanih besed / ekspr. z njo je odšlo veliko nepovedanih pravljic … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nevéra — e ž (ẹ) 1. knjiž. nezaupanje, dvom: njegove besede so sprejemali z nevero; nevera v lastne moči, uspeh 2. star. nevernež: še vedno jim ne verjame, ta nevera 3. zastar. nezvestoba: ženina nevera … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nevérnost — i ž (ẹ) knjiž. nezaupanje, dvom: ob njenem pripovedovanju se mu je na obrazu kazal izraz nevernosti ● zastar. dolžili so jo nevernosti nezvestobe … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèzaúpnost — i ž (ȅ ū) 1. nezaupljivost: prirojena nezaupnost mu je preprečevala vključevanje v družbo 2. nezaupanje: njegova nezaupnost me je žalila; medsebojna nezaupnost … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obójen — 1 jna o prid. (ọ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: obojni sorodniki so se potegovali za dediščino; obojna moka, pšenična in ajdova; obojno nezaupanje ga je zelo potrlo 2 jna o prid. (ọ̄) namenjen za obijanje: obojne deske,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odtájati — am dov. (ȃ) narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati: odtajati živilo iz zamrzovalne skrinje; meso se je že odtajalo / topli vetrovi so odtajali zemljo / s prijaznostjo je odtajal njihovo nezaupanje ∙ ekspr. pijača jim je… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
