Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
ìreálen — lna o prid. (ȉ ȃ) knjiž. neresničen, nestvaren: irealen pojav, predlog; irealna trditev / živi v irealnem svetu ◊ lingv. irealni (pogojni) stavek odvisni stavek, ki izraža neuresničljiv pogoj, neuresničljivi pogojni odvisnik … Slovar slovenskega knjižnega jezika
mesečínski — a o prid. (ȋ) knjiž. 1. svetel od mesečine, mesečen: mesečinska noč / mesečinska pokrajina / mesečinska mreža 2. ekspr. čustven, sanjav, nestvaren: v njem je precej mesečinske romantike; mesečinsko hrepenenje in divja sla … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nèistinít — a o prid. (ȅ ȋ) zastar. neresničen, nestvaren: v polmraku je imelo mesto neistinito podobo / neistinite navedbe … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odmakníti — in odmákniti em dov. (ȋ á) 1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako; odmaknila je košaro, da je lahko sedel; odmakniti ponev na rob štedilnika; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah //… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odmáknjenec — nca m (á) ekspr. neživljenjski, nestvaren človek: bil je zakrknjen odmaknjenec in samotar … Slovar slovenskega knjižnega jezika
papírnat — a o prid. (ȋ) ki je iz papirja: obledeli papirnati trakovi; zastavice na rokavih so papirnate / papirnati denar denar v obliki papirja; papirnati prtiček; zložiti kupljeno blago v papirnato vrečko // ekspr. neživljenjski, nestvaren: reševanje… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
romántika — e ž (á) 1. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo: proučevati romantiko pri posameznih narodih; romantika v glasbi, literaturi; predstavniki romantike / češka, nemška romantika; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
umakníti — in umákniti em dov. (ȋ á) 1. narediti, da pride kaj z določenega mesta, položaja a) da ni več v napoto: umakniti avtomobil s pločnika, vazo z mize; umakni se, zaslanjaš mi svetlobo b) v večjo oddaljenost od česa: umakniti čoln od obale; umakniti … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zaprašíti — ím dov., zaprášil (ȋ í) 1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo; zaprašiti si obleko pri delu 2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano; zaprašiti živali zaradi mrčesa // agr. nanesti prašivo na… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
