- nèpriljúden
- -dna -o prid. (ȅ-ú ȅ-ū) ki mu manjka priljudnosti: nepriljuden človek; bila je zelo nepriljudna do njega, z njim / nepriljuden značaj / temna, nepriljudna kuhinja neprijetna, pusta
Slovar slovenskega knjižnega jezika . 2000.
nèpriljúden
Look at other dictionaries:
múlast — 1 a o prid. (ú) pog., nav. slabš. neprijazen, nepriljuden: mulast otrok; mulasta ženska 2 a o prid. (ú) lov. brezrog: mulast jelen … Slovar slovenskega knjižnega jezika
múlec — lca m (ȗ) 1. pog. razposajen, objesten nedorasel fant, deček: mulci so mu poškodovali nov avto; bodo že ukrotili mulca, samo da jim pride v roke / kot nagovor kod si se potepal, mulec // ekspr. nedorasel fant, deček sploh: bil je še mulec, pa je … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odljúden — dna o prid. (ú ū) 1. ki ni rad med ljudmi: odljuden človek; sosed je precej odljuden // ekspr. neprijazen, nepriljuden: domov je prihajal utrujen in odljuden; biti do koga, s kom odljuden / odljudno vedenje 2. neprijeten, pust: odljuden gozd,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odúren — rna o prid., odúrnejši (ū) ki vzbuja odpor: odurne spake; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede; imeti odurne navade // ekspr. neprijazen, nepriljuden: biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom odúrno prisl.: odurno se zasmejati; … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odúrnež — a m (ȗ) ekspr. neprijazen, nepriljuden človek: delati mora skupaj s tem odurnežem … Slovar slovenskega knjižnega jezika
potegníti — in potégniti em dov. (ȋ ẹ) 1. s sunkovitim gibom spraviti a) bližje k sebi: potegniti otroka na prsi; potegniti vrv gor; potegniti plezalca navzgor / potegnil je krožnik k sebi in začel jesti b) iz česa, s česa: potegniti žebelj iz deske; iz… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
ukrivíti — ím dov., ukrívil (ȋ í) 1. dati čemu krivo obliko: ukriviti cev, žico; zaradi teže knjig so se police ukrivile; paziti, da se žebelj pri zabijanju ne ukrivi / ukriviti železno palico v kavelj / po otrokovem prvem letu se hrbtenica počasi ukrivi v … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zapétež — a m (ẹ̑) ekspr. nedostopen, nepriljuden človek: osamljenost zapetežev … Slovar slovenskega knjižnega jezika
zapéti — pnèm dov., zapél; nam. zapét in zapèt (ẹ ȅ) 1. dati kaj v tak položaj, da kaj povezuje ali pritrjuje k čemu: zapeti gumb, zaponko / zapeti zadrgo // narediti, da sta konca, dela česa z gumbi, zaponko povezana drug z drugim: zapeti jermen, pas;… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
